Avtorica: Neimenovana

Svet. Različni ljudje, različno mišljenje, različna prepričanja. In kjer sta dva nasprotna pola, tabora, človeka ali državi, pride do konflikta. In ta konflikt, še posebej pri državah, na žalost nemalokrat privede do vojne. Ampak – ali je vojna res najboljša rešitev ?

Najverjetneje je prva stvar vsake vojne preprosto prepričanje – ko bo vojne konec, bo konflikt odpravljen in bo svet zaživel v miru. Vendar odgovorni za vojno nikoli ne pomislijo, kaj bo vojna prinesla s seboj. Otroci in mladostniki, ki nismo doživeli krvavega pobijanja za ceno ničesar, ne vemo, kako je živeti v vojni. Se pa zna prav vsak od nas postaviti v vlogo nekega udeleženca v vojni. Zame je vojna z drugimi besedami ena sama čista groza. Že samo misel na to, koliko nedolžnih ljudi umre samo zato, ker ljudje, ki so nad njimi, pač ne vidijo druge rešitve kot vojne, v meni prebudi strah in jezo. Politični voditelji v našem svetu bi morali biti sposobni dogovoriti se za neko stvar brez, da bi v to vključevali tiste, ki s samo stvarjo nimajo opravka. Zakaj nikoli ne pomislijo na to, koliko otrok bo po nepotrebnem morda izgubilo očeta, koliko žen moža, koliko mam otroka. Poleg tega je skrajnost tudi to, da so v vojne ponekod vključeni tudi otroci! V današnjem svetu je toliko tehnologije, človeštvo ves čas napreduje z novimi izumi, odkritji in mišljenji. Še vedno pa se nismo sposobni dogovoriti za neke preproste stvari, zaradi katerih umre, trpi in joče na milijone ljudi, ki zato niso niti najmanj krivi.

Nihče, ampak res nihče na tem svetu si ne zasluži vojne. In če smo res tako razviti, če je svet tako zelo razvit, moramo dokazati, da se problemi lahko rešujejo brez vojn. Krvavo pobijanje, mučenje in trpljenje res ne rešijo ničesar.

Zato – vojna NI rešitev.

Avtorica: Jassna

Predvsem učenci zadnje triade smo nedavno začeli opažati, kako so začele deževati ocene. Ocena tu, ocena tam … Za vse to pa je potrebno tudi zelo veliko učenja in to pomeni ‘žrtvovanje’ našega prostega časa. Zato se mi res zdi pomembno, kako ga izrabljamo.

V zadnjem času veliko razmišljam o tem, kako bi si ga razporedila, a ugotavljam, da ga je premalo. Premalo za vse, kar bi si želeli početi. Zelo pomembno je, da si znamo ločiti pomembne stvari od nepomembnih. Stvari, ki jih sprašujejo, se je dobro začeti učiti dva dni prej. Prvi dan narediš pregledne zapiske, drugi dan pa se iz njih naučiš. Lahko se učiš tudi na kašen drug način. Pomembno je samo, da se začneš učiti prej, če ti le znese s časom. Najprej je treba postoriti pomembne stvari, nato pa se lahko lotimo nepomembnih. Na ta način nam ne bo zmanjkalo časa in postorili bomo vse, kar je potrebno. Šele nato pridejo na vrsto manj pomembne in sprostitvene dejavnosti.
Ugotovila sem, da je treba vsaj en dan v tednu popolnoma pozabiti na šolo. Zame je ta dan nedelja. Z družino se odpravimo na kak izlet, se igramo družabne igre, pogledamo kak film … Lahko pa se družiš tudi s prijatelji ali pa kar sam s seboj. Po navadi grem v naravo ali pa kaj preberem. Tako si zbistrim misli in pripravim na nov delovni teden. Tako se otreseš učenčevega najhujšega sovražnika – STRESA. Stres nam sproža slabo počutje in negativne občutke. Zelo je pomembno, da med učenjem pijemo dovolj vode in vmes pojemo nekaj sadja, oreščke, lahko pa tudi žitno ploščico. Na vsake pol ure učenja si je potrebno vzeti kratkih 5 minut odmora, da vstaneš, se pretegneš in oči upreš v daljavo. Zadnje je pomembno zato, ker se nam oči navajajo na razdaljo 20 cm, zato je pomembno, da se večkrat zazremo v daljavo. Za normalno funkcioniranje potrebujemo najmanj 8–9 ur spanca. Poleg vsega tega pa se moraš naužiti vsaj malo svežega zraka. Pa naj bo to pot iz šole domov ali kratek sprehod … To je potrebno predvsem, če se ne ukvarjaš z nobenim športom. To ti pospeši cirkulacijo krvi in tako lažje razmišljaš in tvoji možgani hitreje sprejemajo informacije.

Iz lastnih izkušenj pa vam povem, da si nikoli ne smete zadati preveč stvari naenkrat. Če vas kdo kaj prosi, pa da že predhodno veste, da vam ne bo zneslo, lahko z mirno vestjo rečete NE. Ni vam potrebno sprejeti vseh zadolžitev, ki so izven obveznega pouka. Učitelji pa morajo to spoštovati in sprejeti tvojo odločitev.

Nikakor pa ne smeš pozabiti na stvari, ki jih rad počneš. Vsak ima dan najmanj en talent, ki pa je mogoče še neodkrit. V šole prostem dnevu počni tisto, kar imaš rad, za kar ti je dan talent in razvijaj svoje spretnosti. Vprašati se moraš, kaj bi počel, če ne bi imel šolskih zadolžitev. Jaz npr. bi napisala knjigo. Morda bi se ukvarjala s športom, za katerega sedaj nimam časa. Zato se v nedeljo lotim stvari, ki jih imam rada, kar me osreči. Le na ta način se lahko sproti otresaš slabih občutkov, ki se v tebi naberejo čez teden. Najpomembnejše pa je, da si ob vsem tem zaupaš in verjameš vase.

Avtorica: Bella

Verjetno vsak izmed nas že od malih nog posluša starše, ko mu govorijo: »To si naredil prav, to pa narobe«. (To nam vsem gre zadnje čase precej bolj na živce, kot nam je šlo, ko smo bili še majhni otroci.) No, zdaj ko smo že mislili, da nam bodo starši KONČNO nehali težiti, so pa tukaj še naši prijatelji – spet z enako frazo, povedano na MALCE drugačen način (tega načina smo dosti bolj veseli, tudi, če nas v resnici to dosti bolj prizadene).

Pa tudi vsi te ljudje se niso tega sami naučili. Včasih se sprašujem, kje so se oni naučili vsega tega oziroma kje se je vsega tega naučilo človeštvo. Pa sem prišla do ugotovitve. Kaj pa mediji? Ali pa cerkev? Vernikom na primer Sveto pismo govori, kaj je prav in kaj ne! Če ne drugega, pa nam to narekujejo vsaj mediji.

To, kaj je prav in kaj narobe, pa se tiče prav vsega v naših življenjih: tako mode oblačenja (posredno), kot tudi popolnoma navadnih življenjskih dejstev (neposredno).

Vendar pa se povsem legitimno zastavi vprašanje: » Ali je vse to res tako črno-belo, kot se zdi?« Ali je vse smo prav ali narobe? Mislim, da NE. Zakaj? Ker do vseh teh »prav ali narobe« nismo prišli mi sami, temveč so nam vse povedali drugi. Namesto, da bi se na svojih izkušnjah učili in delali tudi napake, smo slepo zaupali nekomu, ki nam je to povedal. KOT DA MEDIJI, ŠOLA, STARŠI VEDO, KAJ JE ZA NAS PRAV IN KAJ NAROBE!!!!!!!

Primer:
Stari starši so mi že od nekdaj govorili, da v primeru , da naredim faks dobim boljšo službo. V tistih časih je bilo to RES. Kar pa še ne pomeni, da je tako tudi danes. Po televiziji poslušamo o množici brezposelnih, ki so visoko izobraženi. To omaja trditev mojih starih staršev. Za današnje razmere torej ta trditev NE DRŽI. Kar pa še ne pomeni, da se moji stari starši motijo, saj je to njihova resnica.

Zakaj se sami ne odločamo o tem, kakšna je naša resnica, in ljudem okrog nas vedno dovolimo, da nam vsilijo svojo?
Ne vem. Vem pa to: »NA NAS JE, ALI BOMO ŽIVELI PO NJIHOVI RESNICI ALI BOMO SLEDILI SVOJI!!!!!!!«