Avtorica: Hope

Prazniki, prazniki, prazniki – mislim, da se jih prav vsi veselimo, čeprav iz različnih razlogov. Nekateri smo veseli, da nam ni treba v šolo oz. službo, nekateri se veselijo druženja z družino, najdejo se pa tudi taki, ki so prisotni le zaradi daril. V članku bi vam rada na malce drugačen način prikazala praznike. Kako na božič ter novo leto gledajo deloholiki, dariloholiki in pa družboholiki?

Če začnem kar lepo na začetku – kateri prazniki se nam bližajo?

Sklepam, da to sicer vsi veste, ampak pred nami so božično-novoletne počitnice. Do njih nam manjka le še nekaj dni, doma pa bomo 12 dni. Ja no, bolje kot nič, ampak lahko bi nam pa dali še tista dva dneva, da bi imeli cela dva tedna, kajne?
Naše želje letos ne bodo uslišane, zato smo se morali v šolo vrniti še v ponedeljek ter v torek, preden bomo lahko ostali doma in uživali.

Pomaknimo se torej naprej od datumov – kako boste vi preživeli svoje počitnice? Zase vem, da bom  najverjetneje doma, ponočevala do poznih ur in potem spala do kosila. Zelo produktivni načrti, vem. Sebe torej uvrščam v prvo skupino, ki jo bom obravnavala danes – LENOHOLIKI. Verjamem, da se marsikdo najde v tej skupini, ker – zakaj ne? Uživali boste v svojem prostem času, minimalno časa boste porabili za šolo(čeprav bi morali tole odločitev morda malce bolje premisliti, glede na to, da nas bodo učitelji že skoraj takoj po počitnicah zasuli z ocenjevanji). Osebno vem tudi, da bom zagotovo gledala filme na Netflixu in si privoščila kakšno banjico sladoleda. Ah, ni boljšega kot dober, mrzel sladoled, na kavču, pokrita z odejo, zunaj pa sneg. Slednje pa se na mojo žalost najbrž ne bo uresničilo, bojim se, da se bodo moje želje o belem božiču naslednji teden razblinile.

Naslednja ”skupina” se imenuje HRANOHOLIKI, tip 1 in tip 2. Poznate koga, ki svoje počitnice preživlja pred pečico in štedilnikom? Nekoga, ki konstantno raziskuje nove recepte in poizkuša nove stvari? Ja, tukaj se najde moja mama, ki je tip 1. Naša kuhinja je vedno polna dobrot, no, vsaj pred kosilom. Veste, pri nas velja pravilo, da se nihče ne dotakne maminih slaščic pred kosilom. Že lepo in prav, dokler ne srečaš mojega brata, ki rad obrača pravila. Eno leto je (se ne hecam), prinesel ven klešče in z njimi s krožnika jemal piškote. Njegov odgovor: ” Ja, sej se jih nism dotaknu, klišče so se jih.” Ah, bratje. Zelo prijetne osebice (osebe z brati bodo zagotovo zaznale moj sarkazem). Tudi sebe bi lahko delno uvrstila v tole skupino, ampak v tip 2. Če prvi raje kuhajo, mi, ki smo drugi tip, večino časa namesto pred pečico preživimo za mizo, s krožnikom pred sabo. Tako pač deluje naš majhen svet.

Okej, naslednji so DELOHOLIKI. Sem lahko zagotovo pripišem mojo babico. Preden nadaljujem, naj vam pojasnim, da je naša družina sestavljena iz zelo različnih članov, od tu tudi ideja za tale članek. Skoraj v vsaki tejle skupinici lahko najdem po enega člana v moji družini. Nazaj na deloholike – poznate kako tako osebo, ki vedno, ampak res vedno, nekaj čisti, pospravlja, preureja? Če je vaš odgovor ne, ste lahko srečni. Ne razumite me narobe, rada imam svojo babico in hvaležna sem za vse, kar je naredila zame, ampak včasih mi lahko malce stopi na živce. Naj vam pokažem primer:

”Babi, kaj delaš?”
”Pospravljam. A lahko vržem tole v smeti? Sej ne rabiš tega, ane?”
”Ne, babi. Ne vrži tega v smeti. To je moj projekt za likovno.”
*5 minut kasneje*
”Babi, kje je moj polnilec?”
”Joj, jaz nism vidla nobenga polnilca. Kakšne barve je?”
”Bele.”
”Ne, nisem jaz nič tikala tvojih stvari.”
*Po dolgem premetavanju svojih stvari, najdem polnilec v shrambi, trikrat prevezan z elastiko, zapakiran v plastični vrečki in zavezan z vrvico. Ja, babi, sigurno ga nisi pospravila, kje pa.*

Ja, taki so tile deloholiki. Ampak je pa res, da je naša hiša vedno čista, ko je babi na obisku. Če odmislim dejstvo, da po njenem ”pospravljanju” ne morem več najti praktično ničesar v svoji sobi, sem lahko vesela, ker to pomeni manj hišnih opravil zame 😉

Ne smemo pozabiti na meni ljubo skupinico – POZABLJIVCI. Tule bom omenila svojega brata. Pred nekaj leti smo se v družini šli Secret Santa (skrivni božiček). Poanta igre je, da izžrebaš osebo in ji za božič nekaj (manjšega) podariš. Moj brat je dobil mojo mamo, jaz pa brata. In jaz, kot dobra sestra (sarkazem), sem se potrudila in mu šla v kupit Axe šampon (tipično, vem) in pa še neke čokolatine. On, po drugi strani, pa je na vse skupaj pozabil. Sklepam, da se je spomnil zjutraj, ko je odprl telefon. Vsi smo mislili, da še spi, on pa se je lepo oblekel in se splazil skozi okno. Vzel kolo in šel v trgovino, vrnil se je z Raafaelom in pa neko ogrlico (bog ve, kje jo je dobil).  Kasneje smo poleg tega izvedeli še, da je uporabil kuponček za 25%. In to nas pripelje k naslednji skupini:

SKOPUHI oz. ”LJUDJE S ”PRIROČNIMI” DARILI”. Ja, moram reči, da imam kar nekaj izkušenj s skopuškimi darili. Mislim, saj razumem, da so nekateri malo bolj na tesnem z denarjem, ampak osebno sovražim, ko kdo zadnjo minuto brska po omarah, kaj bi lahko podaril naprej. Tako se na temu seznamu znajdeta tudi stric in teta. Imata svojo podjetje z vezenjem in tiskanjem na oblačila. Naše novoletno darilo torej sestavljajo: odeja z njihovim našitkom, nogavice, sponzorski svinčniki, piščalke, šilčki … ter kake vrečke, lansko leto smo dobili tudi vžigalnik. Da ne govorimo o naključno velikih majicah (mislim, lepo prosim, kdo v naši družini ima številko XXS, poleg našega psa?)

DRUŽBOHOLIKI. Hm, nisem si mislila, da za katero skupino ne bom našla člana. Očitno je ta edina. Skratka, nekaj let nazaj so pri nas za cel teden prespali sorodniki iz Avstrije. Da ne govorimo o tem, da so govorili le nemško. Prisežem, da imam še zdaj travme zjutraj, ko se zbudim in prav slišim sestrično, ki mi v uho vpije ”Guten Morgen, Kinder!” No, tele ‘sorodnike’ sta sestavljala mama (mamina sestrična v II. kolenu) ter mož in njun (zelo) nadležen sin, ki me (prisežem) izjemno rad jezi:

”Was liest du?” – Kaj bereš? –
”Ein Buch.” – Knjigo.
”Liest du Romantische Romane??” – A romantične romane bereš? –
”Nein. Ich lese Garfield.”
”Lügnerin! Du liest Romantische Romane! Du liest Romantische Romane!” – Lažnivka! Romantične romane bereš! –
*mamina sestrična*
”Kinder! Mittagessen! Mittagessen Kinder! Kinder!” – Otroci! Kosilo! Kosilo otroci! Kosilo!

Mamina sestrična je vztrajala, da preživimo čim več časa skupaj. Ker niso poznali Idrije in Slovenije, smo večino časa preživeli v Antonijevem rovu, čipkarski šoli, Ljubljani, Bledu, Kopru, Celju …  Skratka, skupaj smo bili 24 ur na dan. Brez zamere, ampak to je pa zame malce preveč. Skakali smo z enega konca na drugega in da ne omenjam sestričninega problema s kajenjem. Na kratko povedano, bil je dolg, predolg teden, iz katerega sem prišla ven še bolj utrujena kot na začetku. Prečudovito!

Predzadnja skupina danes … Bobni, prosim … INTERNETOHOLIKI! Moji najljubši! Totalno nesocialna, na trenutke zlobna bitja. Kot primer naj vam prikažem en moj spomin na bratranca (poimenovala ga bom PAT) ter brata (poimenovala sem ga MAT):

”Ej, Mat dej kuk je ura?”
”Mah navim, praši Pata.”
”Ja, a nimaš ti lih telefona v roki? Dej poglej, prusm.”
”Ja sej ga ma tud Pat v roki. Dej praš nega.”
”Ja, ma un je deli od mene kt ti. Un je čist na ta drugi stran.”
”Ma dej utihn, tamala.”
”Em a lah ne? Viči sm od našga psa.”
”Ma dej mir Midget. Sm napisal Patu sms, nej pride sm.”
”Ugh, ne še on, no!”
*pridruži se moj predragi bratranec Pat*
”Kej je Mat? O tamala! Kwa me mutiš?”
”Super zdej sta ži dva. Kuk je ura?”
”Ej Pat, a griva špilat igrce u tvoja soba?”
”Ok.”
*grista stran od mene*
”Ej, kuk je pol ura?!”
*Obupam in se uležem na kavč, ugotovim, da je na steni ura. *

Približujemo se zadnji skupini: KARKOLIKI. Ljudje, ki govorijo karkoli, pa že, mhm, zaradi mene … Ampak ne samo enkrat, vedno. Vedno, vedno:

”Hej, a greva okrasit smrika?”
”Ma ja dej, karkoli.”
”In, se maš fajn?”
”Mhm.”
”A se griš jegrat z mana?”
”Ma dej, pa ži.”

”Kuk si star?”
”Ma ja no, karkoli ži.”
”Kk ti gri v šuli?”
”Ma karkoli.”
”Kej novga?”
”Ma dej, karkoli ži.”
”A boš ti sam karkoli govoru cil večir?”
”Mhm.”

Dragi moji bralci, s tem (na žalost) prevečkrat doživetim pogovorom se poslavljam od vas. Upam, da vam je bil članek všeč, bil je malce drugačen kot ponavadi, da vas ne bom ravno pred zasluženim oddihom obremenjevala z neko hudo literaturo.

Lepo preživite vaše praznike in upam, da ste se našli v kateri skupini ali pa ste v kateri skupini videli kakega vašega družinskega člana.