Avtorici: Neža Gnezda in Tinkara Rupnik
Cankar – večini učencev poznan kot pisatelj težje razumljivih del, zdaj pa smo jih spoznali na drugačen način. Na humoren, zanimiv, navdihujoč, moderen in poučen …
Devetošolci smo se v torek, 10. decembra, odpeljali v Ljubljano, da bi si ogledali gledališko predstavo iCankar. Predstavo smo si ogledali v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.
Ob 9.30 so se v prostoru ugasile luči. Kmalu za tem smo se vsi prestrašeni ozrli proti vhodnim vratom, skozi katera sta že prišla dva igralca. Uprizarjala sta detektiva, ki sta z ročnima svetilkama med občinstvom iskala pobeglega Cankarja. Iz zaodrja se je prikazal še manjkajoči član detektivske zasedbe. Povzpeli so se na kvadratni oder, mi smo pričakovali nadaljevanje. Povedali so nam nekaj ključnih podatkov za lažje razumevanje življenja Ivana Cankarja. Nato so zaigrali glavne in bolj znane dogodke, ki jih je naš največji pisatelj opisal v svojih delih. Med igro smo prepoznali črtice Enajsta šola, Pehar suhih hrušk, Skodelica kave, Polikarp ter druge. Pri uprizarjanju le-teh so si menjavali vlogo Cankarja in drugih stranskih oseb, kar nam je bilo izredno zanimivo.
Skozi igro smo gledalci izvedeli nekaj podatkov, ki so bili večini od nas neznani. Do sedaj … Pisatelj je bil že za čase svojega kratkega življenja zelo znan, ženske so ga oboževale, imel je modre oči.
Po koncu predstave nas je vodička pričakala v veliki sprejemni dvorani. Skupaj smo se odpravili raziskovat Cankarjev dom. Najprej smo si ogledali dvorano z najbolj udobnimi sedeži, drugim je znana kot Kosovelova dvorana. Posedli smo se, vodička pa nam je pripovedovala o zgodovini te ustanove. Premaknili smo se v že prej obiskano Štihovo dvorano, ki ima značilno obliko srednjeveškega amfiteatra, torej je oder v sredini, gledalci pa sedijo okrog. Prav zaradi te oblike je v tej dvorani tudi zelo dobra akustika. Pred Gallusovo dvorano smo postali in si ogledali repliko Cankarjevega obraza, na kateri je tudi nenavadna posebnost, po kateri se razlikuje od ostalih. Ta, 10. replika, ima namreč pravo pisateljevo brčico. Za tem smo vstopili v največjo dvorano zgradbe, ki je v večini zgrajena iz lesa. Na žalost si Linhartove dvorane nismo imeli možnost ogledati.
Izstopili smo iz Cankarjevega doma in se sprehodili po praznično okrašenih ljubljanskih ulicah do starega mestnega jedra. Postali smo na Prešernovem trgu in si ogledali njegov spomenik. Tam smo videli tudi znanega slovenskega glasbenika Dejana Kranjca. Nazadnje smo se sprehodili mimo ljubljanske tržnice do avtobusa in se polni vtisov odpeljali v Idrijo.
Celoten kulturni dan nam je bil zelo všeč. Predstavo si bomo zagotovo zapomnili, ker so igralci na humoren, vendar poučen in razumljiv način predstavili Ivana Cankarja in njegovo življenje. Tudi ogled prestolnice je bil zanimiv, saj ni bil običajen.