Rim, 22. maj 1930

Draga mama, dragi oče!

Če morda še ne vesta, so me pred nekaj meseci iz koprskega zapora premestili v rimski zapor Regina Coeli. Po večdnevni vožnji brez hrane in pijače ter z lisicami okoli zapestja smo končno prispeli. Počutil sem se zelo slabo, komaj sem čakal obrok, iz zapestja pa se mi je cedila gnojna kri.
Celica, v kateri bivam, spominja na omaro, saj je dolga 2 metra, široka 3 metre, do stropa pa sta 2 metra in pol. Izmeril sem – od okna do vrat lahko naredim največ 4 korake. Tudi pohištva je zelo malo. Zaradi vsega tega se počutim zelo utesnjeno.
Edina stvar, ki me vleče naprej, je pogled skozi okno. Če stopim na prste, se primem za križe na oknu in obrnem glavo pod določen kot, lahko vidim kostanjevo mladiko prav pod mojim oknom. Vsak dan jo gledam, vsak list poznam do vsake žile natančno. Oziroma sem ga – dokler ni na drevo prišla gosenica. Od takrat je listov vedno manj, jaz pa imam vsak dan manj upanja. Kljub temu da je obešanje po križih na oknu prepovedano (prepovedano se je namreč oknu približati), se ne morem zadržati, da ne bi gledal, kako gosenica žre mladiko. To je namreč edino življenje, ki ga imam v svoji bližini, saj se politični kaznjenci ne smemo videvati z drugimi zaporniki. Prizadevam si, da bi gosenico spravil z drevesa, preden poje vse liste.
Globoko v sebi se tudi sam počutim kot mladika, saj mi zapor pobira vedno več življenja, vendar sem se pripravljen boriti. Pripravljen sem se še boriti za svobodo, za slovenski narod, za vaju, za sebe. Kljub temu da sem slaboten vem, da bom prišel iz zapora. Mladika bo premagala gosenico.

Se vidimo kmalu …

vajin Ciril

Avtorica besedila: Hana Pavšič
Avtorica ilustracije: Anika Vončina