Pogovarjali sta se Melania Seljak in Tisa Šabec Rupnik.
Na dobrodelnem nastopu v gimnaziji Jurija Vege Idrija je nastopil tudi Žiga Lakner. Mladenič s prav posebnim redkim glasom, kontratenorjem, ni znan samo na idrijskih tleh. Njegova prepoznavnost se strmo dviga, za svojo slavo pa Žiga trdo dela. Je študent Akademije za glasbo, rad in z veseljem nastopi za širšo in ožjo publiko, seveda pa tudi za dober namen, kot je dokazal tudi na dobrodelnem koncertu Podajmo roko Ševalu.
Kako to, da ste se odločili za nastop na dobrodelni prireditvi Podajmo roko Ševalu?
Odločil Sem se zato, ker se mi zdi, da je dobro, da ljudje stopimo skupaj, kadar je treba, da si pomagamo. Ševala tudi osebno poznam, zato sem še toliko bolj zadovoljen, da sem lahko bil del tega koncerta.
Se vam zdi, da ljudje še znamo odpreti svoja srca in pomagati drugemu ali je življenje res že tako, da samo še hitimo drug mimo drugega?
Zdi se mi, da ljudje še stopimo skupaj, ko je treba, da znamo še pomagati sočloveku in odpreti srce, kot sta sami rekli.
Tudi vi ste obiskovali Osnovno šolo Idrija. Kakšni so vaši spomini na tista leta?
Moji spomini na osnovno šolo so zelo prijetni. Rad se spominjam osnovnošolskih dni. Imeli smo zelo veliko prireditev, tudi takšnih, kot je današnja. Veliko smo nastopali in v osnovni šoli sem pridobil res veliko izkušenj. Mislim, da mi bo to za celo življenje ostalo v spominu.
Kot je bilo zapisano v napovedniku koncerta, se vaša pevska kariera hitro razvija. Kako to, da ste se odločili, da boste svoje življenje posvetili petju?
Pravzaprav na začetku nisem niti razmišljal o tem, da bom pevec. Kot otrok sem hotel biti zdravnik. Potem pa se je pojavila ta želja po glasbenem ustvarjanju. Učiteljica Beti Lampe me je pravzaprav že uvedla v petje pri pevskem zboru. Potem pa sem se začel izobraževati na tem področju in vzljubil to delo.
Kam segajo vaši glasbeni začetki? V vašo družino, mogoče v šolo?
Moji glasbeni začetki segajo predvsem v šolo, namreč v družini nimamo kakega profesionalnega glasbenika. Imamo pa vsi radi glasbo. Tako sem v bistvu svojo glasbeni pot začel kar v osnovni šoli.
Kako pa se je vaša glasbena pot nadaljevala?
Moja glasbena pot se je z letom 2014 zaradi nastopa v finalu šova Slovenija ima talent občutno vzpela. Potempa sem s trdim delom začel graditi svojo kariero. Pomemben mejnik je bil moj prvi koncert v Idriji, leta 2011.
Na kateri glasbeni uspeh ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na svoje prvo tekmovanje mladih opernih pevcev v Španiji, v Barceloni, na katerem sem izmed 1500 sodelujočih uvrstil med prvih 30.
Katero glasbo pa poslušate za svojo dušo? Kdo je vaš najljubši izvajalec?
Pravzaprav poslušam raznovrstno glasbo, imam tako tuje kot domače najljubše izvajalce. Med domačimi sta to Nuša Derenda in Nina Pušlar, če pa se ozremo širše, pa Andrea Bocelli in Celine Dion.
Imate kakšen nasvet za bodoče glasbenike?
Moj nasvet je to, da naj tisto, kar delajo, delajo s srcem, da se zares posvetijo temu in da delajo z ljubeznijo, ker glasbo je treba čutiti. Tako se glasba razvija in tako jo približaš ljudem.
Kaj vas najbolj razveseli, ko ste žalostni?
Najbolj me razveseli … Ja, težko vprašanje … najbolj me razveseli kakšna pozitivna novica, kar je seveda normalno. Največkrat pa si kakšno skladbo zaigram ali zapojem, da odženem slabo voljo stran.
Katera je vaša največja želja?
Moja največja želja je, da bi enkrat zapel v newyorški Metropolitanski operi.
Foto: Matjaž Kerček