Avtorica: Tea Logar

V preteklih dveh tednih smo člani lutkovno-gledališkega krožka odigrali kar dvanajst predstav. Predstave, namenjene mlajšim otrokom, smo se začeli učiti začetek šolskega leta. Letos igramo priredbo pravljice 12 ujcev.

12 ujcev je v bistvu 12 mesecem, ki revni družini vsak mesec prinašajo, kar je za tisti mesec značilno (npr. januar sneg …)  Otroci ter mama samohranilka so vsak mesec dobili novo »darilo«.  Vsakič znova so bili zelo veseli. Dobili so vse, kar so si želeli.  Škrat in vili pa so jim prinesli darila.

Praznični december smo za otroke obogatili z našimi nastopi. Prečesali smo domačo občino podolgem in počez. Nastopili smo za najmlajše v vrtcu, igrali na podružničnih in sosednjih šolah ter seveda tudi doma, na naši šoli za učence 1.–5. razreda. Pogosto je naš nastop pospremil tudi obisk Dedka Mraza, kar je za otroke pomenilo dvojno veselje. Povsod so nas lepo sprejeli, ponekod pa tudi prav lepo pogostili.

Igralci smo se tako kot med vajami kot tudi med nastopi zelo zabavali. Skupaj smo preživeli veliko lepih, zanimivih in zelo smešnih dni.  Itak pa se med vsemi predstavami vedno zabavamo.

Foto: Živa Caruso

Avtorici: Neža Gnezda in Tinkara Rupnik

Cankar – večini učencev poznan kot pisatelj težje razumljivih del, zdaj pa smo jih spoznali na drugačen način. Na humoren, zanimiv, navdihujoč, moderen in poučen …

Devetošolci smo se v torek, 10. decembra, odpeljali v Ljubljano, da bi si ogledali gledališko predstavo iCankar. Predstavo smo si ogledali v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.

Ob 9.30 so se v prostoru ugasile luči. Kmalu za tem smo se vsi prestrašeni ozrli proti vhodnim vratom, skozi katera sta že prišla dva igralca. Uprizarjala sta detektiva, ki sta z ročnima svetilkama med občinstvom iskala pobeglega Cankarja. Iz zaodrja se je prikazal še manjkajoči član detektivske zasedbe. Povzpeli so se na kvadratni oder, mi smo pričakovali nadaljevanje. Povedali so nam nekaj ključnih podatkov za lažje razumevanje življenja Ivana Cankarja. Nato so zaigrali glavne in bolj znane dogodke, ki jih je naš največji pisatelj opisal v svojih delih. Med igro smo prepoznali črtice Enajsta šola, Pehar suhih hrušk, Skodelica kave, Polikarp ter druge. Pri uprizarjanju le-teh so si menjavali vlogo Cankarja in drugih stranskih oseb, kar nam je bilo izredno zanimivo.

Skozi igro smo gledalci izvedeli nekaj podatkov, ki so bili večini od nas neznani. Do sedaj … Pisatelj je bil že za čase svojega kratkega življenja zelo znan, ženske so ga oboževale, imel je modre oči.

Po koncu predstave nas je vodička pričakala v veliki sprejemni dvorani. Skupaj smo se odpravili raziskovat Cankarjev dom. Najprej smo si ogledali dvorano z najbolj udobnimi sedeži, drugim je znana kot Kosovelova dvorana. Posedli smo se, vodička pa nam je pripovedovala o zgodovini te ustanove. Premaknili smo se v že prej obiskano Štihovo dvorano, ki ima značilno obliko srednjeveškega amfiteatra, torej je oder v sredini, gledalci pa sedijo okrog. Prav zaradi te oblike je v tej dvorani tudi zelo dobra akustika. Pred Gallusovo dvorano smo postali in si ogledali repliko Cankarjevega obraza, na kateri je tudi nenavadna posebnost, po kateri se razlikuje od ostalih. Ta, 10. replika, ima namreč pravo pisateljevo brčico. Za tem smo vstopili v največjo dvorano zgradbe, ki je v večini zgrajena iz lesa. Na žalost si Linhartove dvorane nismo imeli možnost ogledati.

Izstopili smo iz Cankarjevega doma in se sprehodili po praznično okrašenih ljubljanskih ulicah do starega mestnega jedra. Postali smo na Prešernovem trgu in si ogledali njegov spomenik. Tam smo videli tudi znanega slovenskega glasbenika Dejana Kranjca. Nazadnje smo se sprehodili mimo ljubljanske tržnice do avtobusa in se polni vtisov odpeljali v Idrijo.

Celoten kulturni dan nam je bil zelo všeč. Predstavo si bomo zagotovo zapomnili, ker so igralci na humoren, vendar poučen in razumljiv način predstavili Ivana Cankarja in njegovo življenje. Tudi ogled prestolnice je bil zanimiv, saj ni bil običajen.

Avtorica: Ivana Klemenčič

V sredo, 27. novembra 2019, je na Osnovni šoli Idrija kot vsako leto potekala dobrodelna prireditev z naslovom Let it be, osrednja tema pa so bili Betlesi. Beatelsi so bili britanska pop in rock glasbena skupina iz Liverpoola, aktivna v 60. letih 20. stoletja. Veljajo za najpomembnejšo, najvplivnejšo in najuspešnejšo glasbeno skupino vseh časov. Podrli so mnoge prodajne rekorde, med drugim več kot 50 uvrstitev na ameriški lestvici najbolj prodajanih singlov Hot 100, od tega 20 prvih mest. Od njihovega nastanka leta 1962 do danes so prodali več kot pol milijarde posnetkov.

Prvi so nastopili najmlajši učenci in učenke z zelo zanimivimi plesi. Plesali so kot sončki, kot podmornice … Meni so bili najbolj všeč najmlajši, ki so plesali ob pesmi Yellow submarine, saj so se v plesanje zelo vživeli; bili so prepričljivi, saj jim v njihovi otroškosti ni bilo prav nič nerodno. Pesem Yellow submarine je tudi ena mojih ljubših Beatlesovih pesmi, saj smo jo velikokrat prepevali tudi v šoli, ko sem bila mlajša.
Nastopili so tudi učitelji s pesmijo Let it be, pri kateri jim je pomagalo nekaj učenk iz vokalne skupine. Nato nam je vokalna skupina, pod vodstvom Marine Bizjak, zapela še Hey jude.
Videli smo tudi šestošolce, nekaj plesalk in na koncu se je zgodil najbolj pričakovani nastop devetošolcev, ki so uprizorili atentat na Johna Lennona. John Ono Lennon je bil angleški pevec, kitarist in tekstopisec, ki je dosegel svetovno slavo kot eden od ustanovnih članov skupine The Beatles. Kljub tehničnimi težavami učitelja Davida Steguja smo se devetošolci potrudili in nastop odigrali, kot smo vadili.

Učenci in učitelji smo se potrudili po svojih najboljših močeh in prireditev uspešno izvedli. Gledalcem je bil dogodek všeč;  da so uživali ob skladbah, ki so večne, da jim je bilo prijetno odjadrati nazaj v čase Beatlesov, so dokazali na koncu s prepričljivim aplavzom.

Vtisi udeležencev od zaključku dogodka

Gospa Vojka: »Bilo je krasno, spomnila sem se moje mladosti, enkratno.«

Gospa Vanja: »Zelo mi je bilo všeč. Zelo ste se potrudili.«

Gospa Sara: »Hmm, ja … čudovita prireditev je bila in ste se potrudili tako učenci kot učitelji, da so se z vami pripravljali na ta večer. Tako da kar pogumno tudi naslednje leto.«

Mama učenca iz 9. a: »Enkratno, tako lepo – od najmlajših pa vse do velikih. Devetošolci so na koncu res pokazali malce bolj žalostno točko, ampak enkratno. Učiteljice so se res potrudile z vami.«

Gospa Vanja: »Zanimiva je bila, bilo pa je nekaj tehničnih težav, smo opazili, ja. Sicer pa ste se zelo potrudili. Pohvale učiteljem in vsem vam, učencem.«

Gospa Jasmina: »Ta prireditev je bila super, pa presenečena sem bila, da je bilo toliko ljudi. Moji občutki so lepi, uživala sem.«

Gospod Boris: »Veselo, prisrčno, predvsem pa zanimivo.«

Vtise so zbrale: Ana Klemenčič, Mia Kosmač, Melania Seljak, Tisa Šabec Rupnik

Foto: Sara Grošelj

Avtor: Nik Jezeršek

Vir: splet

O ekološkem in domačem pridelovanju ter kaj je zdrava hrana? Smo Slovenci ozaveščeni in kako to uresničujemo na Osnovni šoli Idrija?

Od malega nas učijo, da je dobro jesti zelenjavo. Vendar pa je dandanes ob tem treba pomisliti tudi, kako je bila ta zelenjava pridelana. Večino hrane namreč kupujemo v trgovini in mnogo ljudi ne pregleda podatkov o izvoru. Ljudje zdaj izbirajo po ceni, pa čeprav je le-ta kazalka kakovosti pridelave. Včasih, pa ne tako dolgo nazaj, so skoraj vsi gojili zelenjavo in vzrejali živino. Če ti je kdo takrat podaril jajce, si lahko bil prepričan, da je zdravo. Živali so se takrat pasle v naravi in kmetje so to dobro izkoristili. Zdaj pa jemo jajca baterijske reje, ker so cenejša. Ljudje imajo predsodke do kmetov, kar vpliva na razvoj kmetijstva, pa čeprav bi brez njih težko živeli.

Marsikdo ima babico ali dedka, ki bi mu lahko povedala kaj o življenju pred 40 leti. Veliki večini mladih se zdaj ne bi ljubilo pridelovati hrane, ampak mogoče si bomo že čez nekaj let želeli, da bi bilo drugače. V Sloveniji je veliko EKO-kmetij in ni je trgovine brez “BIO-kotička”.

V Godoviču ima vsaka hiša vrt ali vsaj rastline s plodovi, saj je lahko vsakemu v ponos, da gostom ponudi nekaj, kar je pridelal sam. Najbolj zdrava hrana je tista, ki jo pridelamo sami ali dobro poznamo njen izvor. Pa bomo v prihodnosti sploh še znali gojiti živila?

Tudi na naši šoli si prizadevajo, da je prehrana učencev čimbolj zdrava in kakovostna. Ker smo vključeni v projekt Šolsko sadje in zelenjava, so nam vedno na voljo jabolka. Večkrat pa dobimo tudi druge vrste sadja, kdaj tudi korenje.

Osnovna šola Idrija pa sodeluje v projektu Tradicionalni slovenski zajtrk. Projekt so uvedli 18. novembra 2011. V tem projektu slovenske šole dobijo med, maslo, kruh, mleko in jabolka. Namen projekta je izobraževati, obveščati in osveščati šolajočo se mladino in tudi širšo javnost o pomenu zajtrka ter lokalno pridelane hrane. Na ministrstvu poudarjajo slovenske proizvajalce hrane.

Letos smo okusen zajtrk zaužili v petek, 15. novembra, 1. šolsko uro. Učenci smo od doma prinesli stvari, naprimer svečke, prte, prtičke, rože in vaze, da smo pripravili lepe pogrinjke. Med uro smo se družili in in se tudi dogovorili kako potrebno stvar. Tako smo preživeli res prijeten začetek petkovega dopoldneva.

Pri nas na srečo še veliko ljudi živi, kot so živeli naši stari starši, in tega se lahko veselimo, saj bomo to znanje prenesli tudi na naše otroke. Zato se mi zdi, da bi morali tudi kak dan dejavnosti preživeti na kateri od okolišlih kmetij, da bi se še poučili o pridelovanju hrane. Mislim, da bi bilo koristno in bi pomenilo tudi to, da bi hrano, pa tudi kmete, bolj spoštovali.