Ali je smrt dobra za nas?

Avtorica: Victoria

Smrt velikokrat povezujemo z žalostjo in izgubo. A tako kot veliko drugih stvari na smrt pogosto gledamo samo z enega vidika. Vidimo samo to, da se po smrti vse konča. Vidimo to, da je prišla prehitro in je čisto prezgodaj bilo vsega konec. Izkoriščamo življenje in do smrti smo krivični. Eno ne obstaja brez drugega. Dejstvo, da se eno življenje konča, še ne pomeni, da se novo ne bo začelo. A namesto da se smrti bojimo in se ji skrivamo v prepričanju, da je nekaj slabega, bi se morali z njo sprijazniti. Prej kot se sprijazniš, lažje bo. Naj vam pokažem smrt v novi luči.

Tako se bojimo smrti, se ji poskušamo izogniti, da je vedno v naših mislih. Strah pred koncem nas ima privezane na vrvico. Zaradi tega v bistvu nikoli prav zares ne živimo. Gre nam samo za to, da bi preživeli, ne pa da bi živeli. Ravno zaradi teh misli imamo v življenju toliko obžalovanj. Sprašujem se – če nikoli prav zares ne živiš, ali potem sploh lahko  zares umreš?

Nikoli ničesar ne uživamo v celoti. Morali bi se zavedati, da si na tem svetu le enkrat. Velikokrat smo osredotočeni na to, kaj bo, namesto na to, kar je, dokler je to le nekaj, kar je bilo. Nehajmo iskati večno življenje in vodnjak mladosti, ker življenje pač se enkrat konča. Če se življenje ne bi končalo – ali bi sploh bila igra vredna igranja?

Dojeti moramo, da je smrt način, da se vse očisti. Priložnost za nov začetek. Ko umreš, je tvojega življenja konec. Tvoje srce je porabilo vse dane utripe in tvoja peščena ura se ne bo ponovno obrnila. Vse odlašamo na jutri, na naslednje leto, na prihodnost, saj smo prepričani, da imamo še veliko časa. Da smo še mladi in da moramo življenje še živeti. A življenje začneš živeti v sekundi, ko se rodiš. Dejstvo je, da nihče nikoli ne ve, koliko časa mu je še ostalo, zato moramo vsako sekundo spoštovati, ker nikoli ne vemo, kdaj jih bo konec. Pred smrtjo ne obžaluješ tistega, kar si naredil, ampak vse tisto, česar nisi.

Različni ljudje se s smrtjo soočajo na različne načine. Nekateri se zaprejo sami vase, nekateri potrebujejo udobje in sočutje. A vse prizadene. Ko nekdo umre, ne izgubimo družine, prijatelja, ljubezni, temveč pridobimo lepega angela. Vsi rečemo, da se je zgodilo nepričakovano in prezgodaj. A če je vedno prezgodaj, če imamo vedno še toliko stvari, ki bi jih lahko naredili, toliko želja, ki bi lahko uresničili, kdaj potem pride pravi čas? Kdaj se bomo pripravljeni sprijazniti s tem, da je enkrat pač konec? Potem ko ni več tebe, je le še tvoj spomin. A kaj se zgodi, ko izgine še spomin? Zares umreš le, ko umre spomin nate. Če bi v življenju zares živeli, ta spomin ne bi nikoli izginil in mi ne bi nikoli prav zares umrli. Življenje je lepa laž, medtem ko je smrt grda resnica.

Smrt je na veliko načinov zelo slaba. A na še več načinov je dobra. Spodbujam vas, da na smrt ne gledate kot nesrečo, ampak kot novo priložnost. Priložnost začeti znova. Priložnost si končno odpočiti, se umiriti. Čeprav je na več kot en način zelo težka, si jo moramo predstavljati kot nekakšno olajšanje. Smrt moramo sprejeti, saj je del življenja. Smrt je težko sprejeti le, ko ne živiš, ker če zares živiš, si se s smrtjo že sprijaznil. Dejstvo, da te enkrat pač ne bo več, te pripravi do tega, da neguješ, ljubiš in spoštuješ vsak trenutek, priložnost in vse ljudi okoli sebe.

Zato vas spodbujam, da svoje življenje živite, ne le preživite. Da se sprijaznite s svojim koncem, a dojamete, da dokler ostane spomin, si še vedno živ. Da priznate smrt kot del življenja, kot nov začetek, ne kot konec. In najbolj od vsega vas spodbujam, da tistim, ki jih imate najraje, pokažete, koliko vam pomenijo, saj nikoli ne veste, kdaj se vaš ali njihov timer izteče in alarm zazvoni.

Generacija Z: Ne al’ ja?

Avtorica: Hana Pavšič

Nekateri učenci 3. triade smo februarja snemali kratek film, za katerega so učenci filmskega krožka na osnovni šoli v šolskem letu 2018/2019 napisali scenarij in ga tudi uspešno posneli pod mentorstvom Roberta Jereba, učitelja slovenščine, ter Davida Steguja, učitelja angleškega jezika. Film je požel veliko nagrad na različnih natečajih doma kot tudi v tujini.

Učenci so scenarij pisali na temo »prihodnost«. Prikazuje prihodnost z mobilnimi napravami in odvisnost od le-teh. »Moderniziran« je tudi šolski sistem, saj učenci uporabljajo telefone in tablične računalnike tudi pri pouku, njihovo vedenje pa že spominja na robote. Oblečeni so v črna oblačila, ki simbolizirajo depresijo, ki jo prinese tako življenje. V zgodbo naenkrat pride deklica, ki v svojem življenju ne potrebuje nobene od mobilnih naprav. Počasi začne širiti svojo dobro voljo in neodvisnost od moderne tehnologije, vse več učencev pa se »okuži« z veseljem in dobrim razpoloženjem. Otroci mobilne naprave odvržejo, se preoblečejo v barvna oblačila in zdirjajo iz šole s stvarmi, ki jih imajo radi – nekateri  imajo košarkarske žoge in druge športne pripomočke, nekateri imajo glasbila itd. Kar prekipevajo od energije, ko stečejo naprej do Mejce, kjer se film tudi zaključi s skokom otrok, ki so zdaj polni dobre volje in nič več odvisni od sodobne tehnologije.

Kljub temu, da film traja samo 6 minut, smo ga snemali več ur na dan. Nekatere prizore smo morali posneti več kot desetkrat, saj je moralo približno 30 učencev biti popolnoma usklajenih, nekateri prizori pa so bili posneti že v prvem poizkusu. Po desetih dneh trdega dela smo si končno ogledali končni izdelek, ki ga je zmontiral učitelj David. Izkazalo se je, da se je naše trdo delo le poplačalo, ko smo s filmom najprej zmagali na natečaju KoRaketa, za katerega smo film tudi posneli. Kasneje je učitelj naš izdelek poslal še na tečaj v Rim, kjer smo v svoji kategoriji dosegli 2. mesto, in pa na 55. filmsko srečanje najmlajših filmskih ustvarjalcev v Izoli, kjer smo prejeli zlato plaketo ter priznanje za najboljši predvajan film po izboru mladinske žirije. Verjamem, da je vsem, ki smo pri filmu sodelovali, snemanje ostalo v lepem spominu.

 

V Izolo po zmago

Avtorici: Naja Kacin in Manca Pavšič

Lansko šolsko leto smo nekateri učenci sedmega, osmega in devetega razreda obiskovali filmski krožek pod vodstvom učitelja Roberta Jereba. Učitelj nam je predstavil filmski natečaj in odločili smo se, da bomo na temo Korak v prihodnost posneli film. K snemanju smo povabili še druge učence in na pomoč nam je priskočil tudi učitelj David Stegu.

Film, Generacija Z: ne al’ ja, je učitelj David prijavil na več natečajev, med temi tudi na 55. srečanje mladih filmskih in video ustvarjalcev, ki smo se udeležili v petek, 8. novembra 2019.

V Izolo smo se odpravili tisti učenci, ki smo sodelovali pri snemanju. Tja smo prispeli okoli devetih zjutraj. Nato smo pomalicali in se registrirali.
Potem smo se udeležili delavnic, ki smo si jih že predhodno izbrali. Na razpolago smo imeli delavnico pikslacije, osnov dokumentarnega snemanja, delavnico kako posneti film z mobilnim telefonom, postavitev kamere in animirani film iz kolaža. Vse delavnice so bile zelo zanimive in poučne. Vsi mentorji so delavnice zelo dobro izvedli.
Po zaključenih delavnicah smo se zbrali in odšli na kosilo v bližnjo restavracijo.

Nazadnje je sledil ogled izbranih filmov, ki so bili poslani na natečaj. Ogledali smo si 21 od 64 prijavljenih filmov, med vsemi tudi našega. Po ogledu vseh filmov je sledila podelitev srebrnih in zlatih plaket.

Z našim filmom Generacija Z: ne al’ ja smo si prislužili zlato plaketo in že takrat smo bili zelo zadovoljni. Na koncu smo vsi nestrpno čakali na razglasitev najboljšega filma. Za najboljši film natečaja je bil razglašen film naše, idrijske osnovne šole Generacija Z: ne al’ ja. Vsi smo bili zelo srečni in ponosni, najbolj od vseh pa učitelja. Z zlato plaketo in zmago smo se ponosni odpravili nazaj v Idrijo.

Na vse naše dosežke smo zelo ponosni in upamo, da smo k snemanju filmov spodbudili tudi mlajše učence.

Vir fotografij: Primorske novice in Matej Maček

Šola malo drugače

Avtorja: Lenart Boškovič in Primož Gantar

Raziskovalni tabor v Cerknem, ki ga že vrsto let organizira naša šola, se je letos odvijal od 4. do 8. novembra za učence 8. in 9. razredov. Na tabor smo se odpravili tisti, ki nas zanima drugačen način učenja.

V ponedeljek,  ko smo prispeli v CŠOD Cerkno, so nam uslužbenci najprej razložili pravila hišnega reda. Potem smo se odpravili v sobe in jih pripravili za bivanje. Prvi dan smo se preizkusili v orientaciji po kraju Cerkno, nato pa še v ustvarjanju glasbe z lastnimi glasbili ter ruščini. Zvečer pa smo se odpravili v muzej Laufarije, kjer so nam pokazali tradicionalne cerkljanske pustne maske.

V torek, ko smo se zbudili, smo se najprej obilno najedli.
Na prvi delavnici smo najprej spoznali osnove fotografiranja, nato pa odšli fotografirat okolico. Na drugi delavnici smo urili svoje tehnično znanje in izdelali vsak svoj tangram, v tretji pa smo se preizkusili v forenzičnih tehnikah iskanja storilcev na fizikalno kemijski delavnici.
Zvečer pa nas je učitelj  Matjaž Kerček preko potopisnega predavanja popeljal v Iran.

V sredo smo se po zajtrku odpravili na nordijsko hojo, kjer smo imeli malo nesreče z vremenom, a je bilo vseeno zabavno. Nato smo se zabavali pri delavnici nemščine s kvizom sestavljenem iz domačih besed, ki jih je bilo potrebno ustrezno naglasiti. Iz podjetja Kolektor sta prišla dva zaposlena, ki sta nam pokazala zanimive fizikalne in kemijske poskuse. Zvečer pa smo imeli tombolo in ples.

V četrtek smo se pred zajtrkom ogreli z jutranjo telovadbo, po zajtrku pa smo se na delavnici prve pomoči naučili obvezovati različne sklepe ter glavo. Nato pa smo naredili svoj program pri računalniški delavnici ter pri likovni delavnici eksperimentirali z barvami. Zvečer pa smo si ogledali film Nina.

Peti dan nas je dodobra razgibal pohod skozi vasi Labinje, Poče in čez Zakriž nazaj v dom na toplo in odlično kosilo, ki so ga pripravile kuharice. Po kosilu smo se zahvalili osebju ter kuharicam in se odpravili domov.

Tabor nam je bil všeč, ker smo se imeli zelo dobro, se zabavali ter se naučili marsikaj novega. Tabor priporočamo vsem, ki bi radi izboljšali svoje znanje na drugačen način.

Foto: Martina Kokelj

Tridnevno raziskovanje v domu Medved

Avtorici: Melania Seljak in Tisa Šabec Rupnik

V sredo, 23. oktobra, smo se petošolci in šestošolci odpravili na raziskovalni tabor na Medvedje Brdo. Na naši šoli nam vsako leto omogočijo, da se udeležimo zanimivih dni, ko učenje poteka na drugačen način. In res se naučimo veliko novega, tudi marsikaj takega, za kar pri pouku ni priložnosti. Poleg tega pa še utrjujemo stare in pletemo nove prijateljske vezi. Ja, raziskovalni tabori so res super 🙂

1. dan

Po treh urah v šoli smo se s petošolci odpravili na raziskovalni tabor na Medvedje Brdo.

Ko smo prispeli v dom, smo se najprej zbrali v jedilnici. Vodja doma nam je razložila pravila in kmalu smo se odpravili na našo 1. delavnico – CŠOD-misijo. Ko smo se z misije vrnili vsi, smo že hiteli na kosilo, ki se je zelo prileglo.
Po kosilu smo se pripravili za naslednji krajši delavnici, na naravoslovno in nato še na kemično. Medtem pa so petošolci sestavljali robote na daljši delavnici lego robotike.
Kmalu smo se zbrali na večerji. Po večerji smo imeli še delavnico o astronomiji, na kateri smo opazovali planete, in nato še bralni večer, ko smo se igrali kviz in spoznavali različna književna dela.
Sledilo je le še težko pričakovano spanje.

2. dan

Zbudili smo se ob sedmih in se pripravili na jutranjo telovadbo.
Jutranji telovadbi je sledil zajtrk in nato tekstilna delavnica, kjer smo iz volne izdelovali piščančke. Potem smo se z 5. razredom zamenjali in mi smo odšli na računalniško delavnico, kjer smo se učili o zvoku iz risank.
Sledilo je zasluženo kosilo☺. Po kosilu smo se odpravili na igrišče, kjer smo se preizkusili v plezanju.
Nato smo se s petošolci izmenjevali pri delavnici nemščine in likovne umetnosti.
Sledila je večerja, kasneje pa smo se zbrali v učilnici in počakali na obisk večkratnega idrijskega prvaka relija Roka Turka.
Nato smo si ogledali film Elliot. Film ima bogato sporočilo, da je potrebno slediti svojim sanjam.
Po filmu je sledilo spanje.

3. dan

Učiteljica Lidija nas je zbudila že 2 min pred 7. uro!!! Komaj smo se privlekli na igrišče.  Po telovadbi smo imeli nekaj časa, da smo spakirali. Sledil je zajtrk. Po zajtrku pa smo nadaljevali s pospravljanjem.
Sledila je literarna delavnica, medtem pa so se petošolci odpravili na orientacijo. Čez uro in pol smo se zamenjali. Na orientaciji smo se izgubile in šle po napačni poti 😌, zato smo prehodile 1 km več kot ostali. Ko smo se vrnile, nas je pričakala malica, nato pa orientacija po spominu.
Po odličnem kosilu smo se prijetno utrujeni odpravili proti Idriji.😏

Tako se je zaključil tabor na Medvedjem Brdu. Imeli smo se lepo, doživeli in naučili smo se veliko novega, zato se bova vedno radi vračali na raziskovalni tabor.

Foto: Lidija Kacin

 

 

Na malico h Kosu

Avtorici: Rozina Menard in Petja Tončič Petkovšek

Radi imava kulturne dneve, ker pouk poteka drugače kot sicer. Učitelji vedno pripravijo kaj zanimivega. Tako je bilo tudi zadnji kulturni dan.

Kulturni dan je bil namenjen tipičnim idrijskim jedem. Nanj smo se pripravili tako, da smo vprašali babice po starih receptih.
Učiteljica nam je naprej predstavila, kako bo dan potekal. Opozorila nas je na kulturno obnašanja. Potem smo se odpravili v gostilno Kos.

Tam smo se posedli za mize kot pravi gostje. Najprej so nam postregli smukavc. Bil je zelo okusen. Ko smo vsi pojedli, smo dobili na krožnike še čisto prave idrijske žlikrofe. Ker so bili tako zelo okusni, smo nekateri dobili tudi dodatek. Za sladico smo dobili zelševko. Vse je bilo zelo okusno in smo se tako najedli, da so bili naši želodčki čisto polni. Bilo nam je žal, da smo se morali vrniti v šolo. Nekateri bi radi še kar ostali.

V svojih učilnicah smo v dvojicah na velike barvne plakate napisali tisti recept, ki smo si ga izbrali. Zraven recepta smo prilepili tudi fotografije.

Kulturni dan je bil odličen, ker smo jedli zares dobre idrijske jedi. Šolska malica še nikoli ni bila tako odlična kot tisti dan pri Kosu.

Foto: Andreja Bizjak

Za rubriko Na kratku skrbijo Lucija Leskovec, Hristina Mitrevska, Sara Revan, Klara Trošt.

V sredo, 20. novembra, in v petek, 22. decembra, so učenci 6. razreda imeli tehniški dan z naslovom Varna raba interneta in WORD.

V ponedeljek, 18. novembra, so učenci 7. razreda odšli na tehniški dan v muzej Bistra.

Učenci Podružnične šole Godovič so v ponedeljek, 18. novembra, na tehniškem dnevu izdelovali izdelke za Miklavžev sejem.

Učenci 4.–9. razreda so se udeležili tekmovanja za Cankarjevo priznanje ki je potekalo v torek, 12. novembra.

V petek, 8. novembra, so se učenci udeležili filmskega srečanja v Izoli.

V sredo, 6. novembra, so učenci 7. razreda imeli kulturni dan. Pridružili so se jim tudi učenci 6.–9. razreda ONIS.

Od 4. do 8. novembra je potekal raziskovalni tabor v Cerknem za učence 8. in 9. razreda.

V petek, 25. oktobra, so imeli učenci 2. razreda naravoslovni dan.

V sredo, četrtek in petek, 23.–25.oktobra, je potekala obeležitev dneva reformacije za vse učenec.

Učenci 2. razreda so imeli v sredo, 23. oktobra, športni dan.

V sredo, 23. oktobra, in v četrtek, 24. oktobra, je imel 3. c razred naravoslovni dan z naslovom Gozd.

Od srede, 23. oktobra, do petka, 25. oktobra, je potekal raziskovalni tabor za učence 5. in 6. razreda.

V sredo, 23. oktobra, se je za učence 9. razreda odvijala prireditev z naslovom Odsev srebrnega časa.

V torek, 22. oktobra, so učenci 2. razreda imeli naravoslovni dan.

V ponedeljek, 21. oktobra, so imeli tretješolci tehniški dan, na katerem so izdelali glineni nakit.

Za osmošolce je v ponedeljek, 21. oktobra, potekalo tekmovanje iz znanja angleščine.

 Drugošolci so imeli v ponedeljek, 21. oktobra, tehniški dan z naslovom Mladi vremenoslovec.

Za deveti razred je v petek, 18. oktobra, potekal tehnični dan, na katerem so spoznali pot od klavž do grabelj.

 Osmošolci so imeli 15. in 17. oktobra tehniški dan.

Učenci 3. razreda so imeli v četrtek, 17. oktobra, kulturni dan z naslovom Stare idrijske jedi in pijače.

Osmošolci so imeli v sredo, 16. oktobra, naravoslovni dan.

V sredo, 16. oktobra, je potekalo tekmovanje iz znanja biologije za 8. in 9. razred.

Učenci sedmega razreda so imeli kulturni dan Rastem s knjigo, in sicer 7. a v ponedeljek, 14. oktobra, 7. c v sredo, 16. oktobra, in 7. b v petek, 18. oktobra.

V nedeljo, 13. oktobra, je potekala dobrodelna prireditev Podajmo roko Ševalu.

Za osmošolce in devetošolce je v petek, 11. oktobra, potekalo tekmovanje v znanju o sladkorni bolezni.

V petek, 11. oktobra, so imeli učenci s prilagojenim programom tehniški dan, na katerem so naredili izdelke za razstavo.

Učenke 9. a in 9. b razreda so se udeležile prireditve Ekstempore Koper, ki je potekala 8. oktobra.

Učenci 5. razreda so imeli v torek, 8. oktobra, naravoslovni dan Prst je dar živega.

Četrtošolci so imeli v ponedeljek, 7. oktobra, tehniški dan, na katerem so izdelovali eko izdelke.

V petek, 4. oktobra, so imeli učenci 6. razreda kulturni dan. Obiskali so Bevkovo domačijo v Zakojci.

Učenci od 1. do 4. razreda Podružnične šole Zavratec so imeli v petek, 4. oktobra, kulturni dan z naslovom Zabava na pašniku.

V  torek, 1. oktobra, so na Podružnični šoli Godovič imeli tehniški dan.

V ponedeljek, 30. septembra, so na Podružnični šoli Godovič učenci od 1. do 5. razreda imeli naravoslovni dan z naslovom Veselo srce – zdravo srce.

V petek , 27. septembra, so učenci 9. razreda na kulturnem dnevu obiskali Kosmačevo učno pot.

V četrtek, 26. septembra,  je potekalo tekmovanje iz znaja logike.

V četrtek , 26. septembra, so devetošolci imeli naravoslovni dan, obiskali so FMF in reaktorski center.

V četrtek, 26. septembra, so učenci ONIS imeli naravoslovni dan, odšli so na sedež Rdečega križa.

Za šestošolce je v torek, 24. septembra, potekal tehniški dan o prometu.

Sedmošolci so v petek, 20. septembra, obiskali Geopark.

V torek , 17. septembra, se je za vse učence naše šole uradno začelo branje za Bevkovo bralno značko.

Teden od ponedeljka, 9. septembra, do sobote, 14. septembra, so šestošolci preživeli v šoli v naravi na Malem Lošinju.

 

 

 

 

 

 

Ustvarjali so učenci 4. b pri učiteljici Tini Strnad Kuduzović.

 

Ustvarjali so učenci 2. a pri učiteljici Urški Gostiša.

 

Ustvarjali so učenci 1. a pri učiteljicah Simoni Bevk in Brigiti Šepec.

 

Ustvarjali so učenci 4. c pri učiteljici Petri Leskovec.

 

Ustvarjali so učenci 3. a pri učiteljici Miri Mlakar.

 

Ustvarjali so učenci 5. a pri učiteljici Sabini Gnjezda Vidmar.

 

Idrijski slavček

Pogovarjali sta se Melania Seljak in Tisa Šabec Rupnik.

Na dobrodelnem nastopu v gimnaziji Jurija Vege Idrija je nastopil tudi Žiga Lakner. Mladenič s prav posebnim redkim glasom, kontratenorjem, ni znan samo na idrijskih tleh. Njegova prepoznavnost se strmo dviga, za svojo slavo pa Žiga trdo dela. Je študent Akademije za glasbo, rad in z veseljem nastopi za širšo in ožjo publiko, seveda pa tudi za dober namen, kot je dokazal tudi na dobrodelnem koncertu Podajmo roko Ševalu.

Kako to, da ste se odločili za nastop na dobrodelni prireditvi Podajmo roko Ševalu?
Odločil Sem se zato, ker se mi zdi, da je dobro, da ljudje stopimo skupaj, kadar je treba, da si pomagamo. Ševala tudi osebno poznam, zato sem še toliko bolj zadovoljen, da sem lahko bil del tega koncerta.

Se vam zdi, da ljudje še znamo odpreti svoja srca in pomagati drugemu ali je življenje res že tako, da samo še hitimo drug mimo drugega?
Zdi se mi, da ljudje še stopimo skupaj, ko je treba, da znamo še pomagati sočloveku in odpreti srce, kot sta sami rekli.

Tudi vi ste obiskovali Osnovno šolo Idrija. Kakšni so vaši spomini na tista leta?
Moji spomini na osnovno šolo so zelo prijetni. Rad se spominjam osnovnošolskih dni. Imeli smo zelo veliko prireditev, tudi takšnih, kot je današnja. Veliko smo nastopali in v osnovni šoli sem pridobil res veliko izkušenj. Mislim, da mi bo to za celo življenje ostalo v spominu.

Kot je bilo zapisano v napovedniku koncerta, se vaša pevska kariera hitro razvija. Kako to, da ste se odločili, da boste svoje življenje posvetili petju?
Pravzaprav na začetku nisem niti razmišljal o tem, da bom pevec. Kot otrok sem hotel biti zdravnik. Potem pa se je pojavila ta želja po glasbenem ustvarjanju. Učiteljica Beti Lampe me je pravzaprav že uvedla v petje pri pevskem zboru. Potem pa sem se začel izobraževati na tem področju in vzljubil to delo.

Kam segajo vaši glasbeni začetki? V vašo družino, mogoče v šolo?
Moji glasbeni začetki segajo predvsem v šolo, namreč v družini nimamo kakega profesionalnega glasbenika. Imamo pa vsi radi glasbo. Tako sem v bistvu svojo glasbeni pot začel kar v osnovni šoli.

Kako pa se je vaša glasbena pot nadaljevala?
Moja glasbena pot se je z letom 2014  zaradi nastopa v finalu šova Slovenija ima talent občutno vzpela. Potempa sem s trdim delom začel graditi svojo kariero. Pomemben mejnik je bil moj prvi koncert v Idriji, leta 2011.

Na kateri glasbeni uspeh ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na svoje prvo tekmovanje mladih opernih pevcev v Španiji, v Barceloni, na katerem sem izmed 1500 sodelujočih uvrstil med prvih 30.

Katero glasbo pa poslušate za svojo dušo? Kdo je vaš najljubši izvajalec?
Pravzaprav poslušam raznovrstno glasbo, imam tako tuje kot domače najljubše izvajalce. Med domačimi sta to Nuša Derenda in Nina Pušlar, če pa se ozremo širše, pa Andrea Bocelli in Celine Dion.

Imate kakšen nasvet za bodoče glasbenike?
Moj nasvet je to, da naj tisto, kar delajo, delajo s srcem, da se zares posvetijo temu in da delajo z ljubeznijo, ker glasbo je treba čutiti. Tako se glasba razvija in tako jo približaš ljudem.

Kaj vas najbolj razveseli, ko ste žalostni?
Najbolj me razveseli … Ja, težko vprašanje … najbolj me razveseli kakšna pozitivna novica, kar je seveda normalno. Največkrat pa si kakšno skladbo zaigram ali zapojem, da odženem slabo voljo stran.

Katera je vaša največja želja?
Moja največja želja je, da bi enkrat zapel v newyorški Metropolitanski operi.

Foto: Matjaž Kerček

Osredotočiti se ne pozitivno v življenju

Pogovarjali sta se Ana Klemenčič in Mia Kosmač.

Približno deset let je minilo, ko je Jakob Kobal še žulil osnovnošolske klopi. Danes pa je uspešen mlad glasbenik, ki s svojim glasom, melodijo, ki jo zvabi iz kitare, ter zasanjanim pogledom vedno znova navduši in prepriča. In prepričal je tudi v nedeljo, 13. oktobra, ko je tudi on s svojim nastopom podal roko Ševalu.

Danes smo se zbrali na dobrodelnem koncertu Podajmo roko Ševalu. Ste že kdaj nastopili za podoben namen? Kako se počutite ker boste nastopili v dober namen?
Ne vem, če sem že kdaj nastopil za dobrodelne namene, nisem še dobil nobenega povabila. Ampak Ševala se spomnim iz osnovne šole, saj je eno leto starejši od mene. Vedno ko sem ga videl, sem mu skušal pomagati, če sem le lahko. Ko pa sem pred kratkim slišal, v kakšni situaciji se je znašla njegova družina, je moj nastop najmanjša stvar, ki jo lahko naredim zanj.

Kakšni so vaši spomini na osnovnošolske dni?
Lepi so, če odmislimo seveda vse, kar ni bilo dobro in prav. Iz vsega neprijetnega pa smo se lahko vsi naučili, kakšni ne smemo biti do drugih. Do drugih se ne obnašajmo tako, kot ne želim, da se drugi obnašajo do nas.

Katera glasbena zvrst vam je najljubša?
Hm, dobro vprašanje … Zelo rad poslušam raznoliko glasbo, predvsem mi je všeč, da so inštrumenti izraziti. Da je lepa glasba, da je melodična glasba. Zelo všeč mi je folk glasba.

Kako to da so vse vaše pesmi v angleščini?
Na nek način mi je lažje pisati v angleščini. Ker prihajam iz Idrije, sem obremenjen z idrijskim narečjem in naglasom. Zelo težko je naše narečje »prevesti« v knjižno slovenščino. Poleg tega sem poslušal veliko angleških pesmi. Na ta način se lažje izražam.

Koga še najraje poslušate in ali obstaja pesem, ki se je nikoli ne naveličate?
Ja, koga rad poslušam? Jeffa Bakerja vedno rad poslušam pa Bena Howarda …

Vas je za glasbo navdušila kaka učiteljica oziroma učitelj ali se za vašo glasbeno strastjo skriva kakšen drug razlog?
Em … ja, ravno učiteljica Elizabeta, ona je bila res zelo prijazna. Imeli smo veliko takih ur, pri katerih smo morali sestaviti cel program in pri teh urah sem velikokrat pel brez podlage.

Izdali se že svoj prvi album. Lahko morda povest,e kako je nastal, kaj je je bila vaša motivacija za nastanek pesmi in sploh celotnega albuma?
Ja, res je izdal sem album. Razlog je bil ustvarjanje, pisanje … pesmi so nastajale, se nabirale in tako je potem nastal tudi album.

Ste želeli s svojim albumom poslušalcem kaj sporočiti?
Moje sporočilo je, da ne glede na to, kako so lahko včasih trenutki težki, zna biti vseeno dostikrat svetlo v tvojem življenju in se je tako prav bolj osredotočiti na pozitivne stvari.

Imate v mislih še svoj drugi album? Kdaj ga lahko pričakujemo?
Album lahko pričakujete konec naslednjega leta, torej v letu 2021.

Kdo je vaš vzor, idol in zakaj?
Kot sem že prej rekel – Jeff Baker. Način, kako on igra kitaro, je zelo zanimiv. Všeč mi je tudi njegov način petja.

Foto: Matjaž Kerček